Večina beguncev po svetu upa, da se bo lahko nekoč varno vrnila domov. Prostovoljna in dostojanstvena vrnitev pomeni konec življenja v tuji državi ter nov začetek v domovini.
Prostovoljna vrnitev je ena od treh trajnih rešitev za begunce. Prostovoljna vrnitev je mogoča le takrat, ko to okoliščine omogočajo – navadno takrat, ko se konflikti končajo in je stanje v državi dovolj stabilno, da omogoča varno, dostojanstveno in trajno vrnitev. Pri reintegraciji beguncev sta potrebni sodelovanje matične države ter podpora mednarodne skupnosti. Le-ta mora zagotoviti, da je okolje, v katero se bodo begunci vrnili, stabilno in varno. Odločitev begunca o vrnitvi v domovino mora biti prostovoljna, poleg tega pa mora biti begunec dobro obveščen o vseh pogojih vrnitve.
UNHCR zagovarja prostovoljno vrnitev kot najboljšo rešitev in tudi pomaga pri vrnitvi beguncev v domovino – organizira predčasne obiske beguncev v domovini, zbira informacije o njihovi matični državi ali regiji, se vključuje v mirovne misije, zagovarja vrnitev domovanj in premoženja, nudi pomoč pri vrnitvi ter pravno pomoč vsem beguncem, ki se odločijo za vrnitev.
UNHCR je v preteklih letih vodil številne obsežne operacije prostovoljne vrnitve ter pomagal na milijone beguncem pri njihovi vrnitvi v domovino. Od leta 2002 se je s pomočjo organizacije UNHCR v Afganistan vrnilo okoli pet milijonov beguncev. UNHCR je prisoten tudi pri manj zahtevnih operacijah vrnitve in pri vrnitvah posameznikov, obenem pa spremlja tudi potek reintegracije, da se prepriča, ali je bila vrnitev res trajnostna rešitev.
Na območju srednje Evrope je UNHCR posredoval le pri manj obsežnih operacijah vrnitve – na primer oktobra 2009, ko se je 17 bošnjaških beguncev, ki so kar 17 let preživeli v Debrecenu na Madžarskem, vrnilo v Bosno in Hercegovino.