Ljudje pogosto zamenjujejo pojma prosilec za azil in begunec. Prosilec za azil je oseba, ki trdi, da je begunec, ter išče mednarodno zaščito zaradi preganjanja ali vojne v matični državi. Vsak begunec je na začetku tudi prosilec za azil, vendar vsakemu prosilcu za azil ne bo avtomatično priznan status begunca. Osebe, katerih prošnja za azil še ni dokončno rešena in čakajo na dokončno (pozitivno ali negativno) odločitev, imenujemo prosilci za azil.
Pojem prosilec za azil ne vsebuje nobene domneve o končni odločitvi glede priznanja statusa begunca, ampak nam pove le, da je nekdo vložil prošnjo za azil. Ali je prosilec za azil upravičen do mednarodne zaščite, se presoja v okviru nacionalnih azilnih sistemov. Osebe, za katere se med ustreznim postopkom ugotovi, da niso begunci in ne potrebujejo mednarodne zaščite, pristojni organi vrnejo nazaj v njihovo matično državo.
Postopek odločanja o tem, ali je neka oseba begunec ali ne, temelji na učinkovitem azilnem sistemu. Azilni sistem, ki deluje hitro in učinkovito ter je pošten, omogoča, da bo vsakemu prosilcu za azil, ki resnično potrebuje mednarodno zaščito, dodeljen status begunca. Tak sistem bo tudi preprečil tistim, ki ne potrebujejo takšne zaščite, da bi od sistema imeli korist.
Med letoma 2006 in 2010 je bilo v sedmih državah srednje Evrope (Bolgarija, Češka, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in Slovenija), za katere je pristojno regionalno predstavništvo v Budimpešti, skupno vloženih okoli 77.800 prošenj za azil. V letu 2010 je v srednjeevropski regiji za mednarodno zaščito zaprosilo okoli 12.000 oseb, od tega je bila polovica prošenj za azil vloženih na Poljskem (6540 prošenj). Glede na število prošenj so Poljski sledile: Madžarska (2460 prošenj), Bolgarija (1030 prošenj), Romunija (860 prošenj), Slovaška (540 prošenj) in Češka (460 prošenj). Slovenija, ki je geografsko najmanjša država v regiji, je zabeležila najnižje število prošenj za azil v letu 2010 – le 210.
Večina prosilcev za azil, ki iščejo varno zatočišče v državah srednje Evrope, prihaja iz Afganistana, Gruzije, Iraka, Pakistana, Srbije in Turčije. Vendar pa se njihovo število v posameznih državah razlikuje.