Slovenija – “mir” in “svoboda”

Ljubljana, 19. junij 2014 – Fatma, 17 letno somalsko dekle je ovita v tkanino čudovitih vzorcev in ne moreš, da ne bi opazil njenih posebno lepih obraznih potez. Za pot v Slovenijo sta si z mamo Basro dali roke poslikati s kano, s čimer ženske v svoji kulturi obeležijo posebne […]

Ljubljana, 19. junij 2014 – Fatma, 17 letno somalsko dekle je ovita v tkanino čudovitih vzorcev in ne moreš, da ne bi opazil njenih posebno lepih obraznih potez. Za pot v Slovenijo sta si z mamo Basro dali roke poslikati s kano, s čimer ženske v svoji kulturi obeležijo posebne dogodke, prehode. Posebnosti dogodka pa tudi oče Mohamed ne more skriti, saj sije od sreče in ponosa, da je svoje najdražje pripeljal na varno.

“V Somaliji, v Mogadišu ni nikakršne svobode, saj ni varnosti. Ko se odpraviš v mesto na tržnico, ne veš ali boš prišel nazaj živ, milica el Šabab ne izbira žrtev. Tedensko, dnevno se vrstijo teroristični napadi,” pripovedujeta Fatma in njen let dni mlajši brat Dadir ter nadaljujeta: “Z babico, dedkom in ostalimi člani širše družine smo že davno izgubili vse stike, ne vemo kje so, saj telekomunikacijska sredstva ne delujejo. Nevarno se je odpraviti na daljše poti, na obiske”. Državnih šol ni, le zasebne, plačljive. Fatma jo je obiskovala le eno leto, njen leto dni mlajši brat Dadir pa 3 leta. Tam sta se učila angleščine in danes to znanje, kljub očetovemu trudu s slovenščino, predstavlja glavni stik s svetom celi družini.

Na pot iz Etiopije se je najprej odpravil oče, ki je doma služil kruh kot krojač. Do prihoda družine, žene Basre, hčere Fatme in sinov Dadirja ter 10 letnega Salaha je oče Mohamed v Sloveniji že preživel tri leta. Ko se je začel postopek za združitev z družino, za njihov prihod v Slovenijo, so odšli v sosednjo Etiopijo, saj v Somaliji ne bi mogli steči uradni postopki za pridobitev vseh potrebnih dokumentov za njihovo preselitev v Slovenijo. Da so lahko preživeli, je mama v piramidasti enoprostorni koči iz lesa, kjer so živeli, kuhala hrano in jo prodajala ljudem.

Ko je bila združitev družine v Sloveniji odobrene, je v Etiopiji prvi k njim pristopil UNHCR. Z njimi je opravil intervju, Basra pa je morala predložiti potrdilo o poroki. IOM jim je priskrbel vse potrebne dokumente za potovanje in jim izročil letalske vozovnice. Tik pred odhodom na letalo se je pojavila še zadnja ovira, ki bi bila za marsikoga lahko nepremagljiva, vsak od družinskih članov je moral za pridobitev izstopnega vizuma plačati 460 dolarjev. Vrtoglavi znesek, za ljudi, ki se komaj preživljajo z nekaj dolarji na dan, je skupaj z letalskimi vozovnicami plačala Slovenska Filantropija, oziroma Slovenci, ki so darovali denar za begunske družine.

Ko Fatma in Dadir govorita o življenju v Sloveniji se jima najpogosteje na usta prikradeta besedi “mir” in “svoboda”. ”V vojni ni sreče” pravi Dadir. A vendar je njih sreča nekako našla tudi v vojni in jih pripeljala v Evropo, medtem ko je številne njihove rojake pustila utoniti na obalah Lampeduze.

Fatma in Dadir si želita v Sloveniji študirati medicino.

 

Avtor: Katarina Kromar

 

Na tej povezavi najdete več zgodb beguncev v angleškem jeziku.