Biti ali ostati brez državljanstva ima lahko usodne posledice za posameznika. Imeti državljanstvo neke države je bistvenega pomena za polno udeležbo v družbi in je predpogoj za uživanje celotnega nabora človekovih pravic.
Apatridnost (odsotnost državljanstva) je lahko posledica različnih vzrokov, med drugim nasprotujočih si zakonodaj, prenosa ozemlja, zakonov o zakonskih zvezah, administrativnih praks, diskriminacije, neregistracije rojstev, denacionalizacije (ko država prekliče posameznikovo državljanstvo) in odpovedi državljanstvu (ko posameznik zavrne zaščito države). Apatridnost tudi danes še vedno predstavlja velik problem, saj se z njo sooča okoli 12 milijonov ljudi po svetu.
Oseb brez državljanstva, ki živijo v srednji Evropi, je v primerjavi z ostalim svetom relativno malo, vendar imajo nekatere izmed teh držav relativno visoko število oseb, ki nimajo državljanstva. Kljub temu, da vlade ne posedujejo zanesljivih statističnih podatkov, je predvideno število oseb brez državljanstva na Poljskem in na Slovaškem okoli 1000. Medtem pa je v Sloveniji, kjer je skupina ljudi ostala brez državljanstva v času, ko se je država osamosvajala, točno število oseb brez državljanstva še vedno neznano.
Od leta 1995 v mandat UNHCR spada tudi sodelovanje z vladnimi organi, da bi le-tem pomagal pri preprečevanju pojava novih primerov apatridnosti, reševanju že obstoječih primerov ter pri zaščiti temeljnih pravic oseb brez državljanstva.
UNHCR v srednji Evropi aktivno spodbuja pristop držav h Konvenciji o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954 ter h Konvenciji o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961. Dve od sedmih držav, ki jih pokriva Regionalno predstavništvo UNHCR za srednjo Evropo, še nista podpisali ene ali obeh konvencij – to sta Poljska in Slovenija.
Ostale srednjeevropske države so že pristopile k obema konvencijama, vendar v teh državah ne obstajajo ustrezni mehanizmi za ugotavljanje števila oseb brez državljanstva, niti mehanizmi za zaščito pravic takšnih oseb. Mehanizme za identifikacijo in zaščito sicer od leta 2007 uporablja Madžarska, vendar kljub temu, da so ti mehanizmi primer dobre prakse na mednarodni ravni, le-ti ne omogočajo popolne identifikacije oseb brez državljanstva v državi.
UNHCR se aktivno zavzema za vzpostavitev in oblikovanje primernih nacionalnih pravnih okvirov in specifičnih mehanizmov, da bi se problem apatridnosti čim prej rešil, ljudem brez državljanstva pa zagotovile njihove temeljne in državljanske pravice.