Begunci, ki bežijo pred konflikti ali preganjanjem, so v ranljivem položaju. Če jim države ne dovolijo vstopa na njihovo ozemlje ali jih pošljejo nazaj v državo, kjer so lahko preganjani, begunce s tem lahko obsodijo na nevzdržno življenje brez pravic, mučenje ali celo na smrt.
Čeprav sta varovanje ozemlja in preprečevanje nezakonitih migracij legitimni pravici vsake države, je pomembno, da še tako strogo upravljanje meja ne prepreči osebam, ki iščejo mednarodno zaščito, dostopa do ozemlja. Države morajo po mednarodnem pravu zagotoviti zaščito tistim osebam, ki jo potrebujejo, kot tudi ne smejo vrniti oseb na območja, kjer bi bila njihovo življenje in svoboda ogrožena. To je glavno načelo zaščite beguncev – tako imenovano načelo nevračanja (načelo non-refoulement).
Da bi imel vsak prosilec za azil v srednji Evropi dostop do varnega ozemlja in poštenih in učinkovitih azilnih postopkov, je UNHCR v srednjeevropski regiji začel izvajati projekt spremljanja postopkov na meji.
Danes so migracijska gibanja izredno zapleten pojav, ki ne vključujejo le beguncev, ampak tudi na milijone migrantov. Migranti – večina med njimi je ekonomskih migrantov, se odpravijo v svet, da bi si zagotovili boljše življenje. Njihov obup in željo po boljšem življenju pogosto izkoristijo tihotapci, ki so iz stiske drugih ljudi naredili milijonski posel. S tihotapstvom je prepredena tudi vzhodna zunanja meja Evropske unije.
Begunci in migranti se med seboj močno razlikujejo: migranti se prostovoljno odločijo zapustiti svoje domove, da bi sebi in svojim družinam zagotovili svetlejšo prihodnost, medtem ko so begunci primorani zapustiti svoje domove ali domovino, da bi si rešili svoje življenje ali ohranili svobodo. Zato si UNHCR prizadeva, da bi imeli vsi prosilci za azil, ki potujejo v skupinah z migranti, dostop do ozemlja druge države, ter da ne bi bili vrnjeni na mejo kot nedovoljeni migranti. V primeru vrnitve v domovino bi bilo njihovo življenje lahko ogroženo ali pa bi jim celo grozila smrt.