Mojtaba, 22 let: “Pot v Evropo je bila zelo težka. Takrat sem imel le 13 let. Med potjo sem izgubil starejšega brata, ki je utonil med prečkanjem morja med Turčijo in Grčijo. Od takrat naprej sem se moral znajti sam. Najtežje mi je bilo, ker nisem vedel, komu lahko zaupam.”

“Ko sem bil še otrok, nisem vedel za znanost. V provinci Ghazni (v Afganistanu) sem svojim staršem pomagal pri obdelovanju polj. Bili so kmetje, ki so se ukvarjali s pridelavo krompirja, sadja in zelenjave. Bili smo obkroženi s talibani. Ker smo bili člani manjšine Hazara, smo bili v nenehni nevarnosti. Počutili smo se kot v zaporu,  saj se nismo mogli svobodno gibati. Vedeli smo, da nas bodo prej ali slej napadli. Misel na Evropo nam je vlivala upanje, da bomo tam lahko varni.”

“Moja družina iz Afganistana je sedaj z mano, jaz pa sledim svojim sanjam, ki so povezane z raziskovanjem raka. Rad bi šel v tujino, da naredim doktorat; morda na Škotsko, saj imajo tam dobre specialiste nevrologe. Odločen sem, da se bom bojeval proti raku.”

Mojtaba Tavakoli (22) v laboratoriju na univerzi.

Mojtaba Tavakoli (22) med večerjo s svojo družino na domu staršev. Z leve proti desni: njegova mama Rehana Rahimi (46), sestra Zahra Tavakoli (17), Mojtaba Tavakoli (22), brat Omid Tavakoli (1) in njegov oče Joma Ali Tavakoli (53).

Mojtaba Tavakoli (22, drugi z leve) in njegovi prijatelji na pikniku v predmestju Dunaja.

Mojtaba Tavakoli je imel le osnovnošolsko izobrazbo, ko je pri 13 letih v Afganistanu pobegnil pred talibani. Zdaj, pri svojih dvaindvajsetih, študira molekularno biologijo na Medicinski fakulteti na Dunaju, v prihodnosti pa si želi sodelovati pri raziskavah za zdravljenje rakavih obolenj. Družina Tavakoli, članica zatirane afganistanske manjšine Hazara, je poslala leta 2006 dva izmed svojih sinov v Evropo, da bi pobegnila pred talibani. Ko je Mojtabov starejši brat Morteza, 18, utonil v Egejskem morju, je Mojtaba svojo pot nadaljeval samostojno. V Avstriji je oskrbo in podporo dobil pri paru Marion Weigl in Bernhardu Wimmerju.

Ko so Mojtabi v Avstriji odobrili azil, je lahko poskrbel, da se mu je pridružila tudi njegova afganistanska družina. Njegov drugi brat, Mustafa, 12, je umrl na Dunaju leta 2014 zaradi raka. Osebna izguba in prijaznost tistih, ki so ga podprli, sta Mojtabova najmočnejša motivacija.

“Videl sem stvari, ki jih še dvakrat starejši ljudje niso izkusili,” pravi. “Zato dosledno stremim k temu, da čimbolj izkoristim dane priložnosti, saj želim biti svoji družini v ponos.”

Pokaži svojo solidarnost z begunci kot je Mojtaba in še danes podpiši peticijo #WithRefugees.

Ti je všeč Mojtabova zgodba? Deli jo s prijatelji!